Omemba: Helena Koder

»Če človek izgubi jezik, ki ga je govoril v zgodnjem otroštvu, mu nekaj manjka.«

»Zato je pomembno, da vsak obvlada svoj jezik do popolnosti.«

»je krošnja, polna sadežev, ki nosijo imena neskončnih stvari: pisanje, materinščina, spomin; vse, kar vedno znova zori v literaturo«

»Si danes vzel tablete?«

»je krošnja, polna sadežev, ki nosijo imena neskončnih stvari: pisanje, materinščina, spomin; vse, kar vedno znova zori v literaturo«

»Si danes vzel tablete?«

»bralka v organskem dihanju svoje pripovedi o sonaravnem kmetovanju v svetu iskanja produktivnosti in dobička popelje skozi calvinovski vrtinec pokrajin, zaznamovanih s podnebnimi spremembami«

»je krošnja, polna sadežev, ki nosijo imena neskončnih stvari: pisanje, materinščina, spomin; vse, kar vedno znova zori v literaturo«

»Si danes vzel tablete?«

»Nataša Kramberger bralca v organskem dihanju svoje pripovedi o sonaravnem kmetovanju v svetu iskanja produktivnosti in dobička popelje skozi calvinovski vrtinec pokrajin, zaznamovanih s podnebnimi spremembami, ki so ena bolj nadrealistična od druge, a najdejo svoj resnični odmev le v sočutnem človeku, katerega glas je odrinjen iz utirjene, samouničujoče realnosti«

»Vprašanje eseja kot literarne zvrsti je avtor postavil ob avtobiografske in filozofsko-sociološke razmisleke o odnosu do življenja.«

»je krošnja, polna sadežev, ki nosijo imena neskončnih stvari: pisanje, materinščina, spomin; vse, kar vedno znova zori v literaturo«

»Si danes vzel tablete?«

»bralka v organskem dihanju svoje pripovedi o sonaravnem kmetovanju v svetu iskanja produktivnosti in dobička popelje skozi calvinovski vrtinec pokrajin, zaznamovanih s podnebnimi spremembami«

»Vprašanje eseja kot literarne zvrsti je avtor postavil ob avtobiografske in filozofsko-sociološke razmisleke o odnosu do življenja.«

»Ne vem, kako lahko ljudje živijo brez poezije. Sebe reducirati izključno na želodec – nimamo za to možganov.«

»Esej je zelo osebna zvrst pisanja. Osebno razumem tako, da pišeš iz sebe, ne o sebi.«

»Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.«

»Nikoli pa nisem mislila, da bom imela kaj s filmom, želela sem biti prevajalka.«

»S profesionalizacijo je upadel žar, ki je v začetku nadomeščal profesionalnost. Oziroma: profesionalizacija ni znala ohraniti žara.«

»V vodstvo so potem pozneje prihajali ljudje, ki niso vedeli, kako program nastaja. Mogoče so vedeli, kako izgleda program, ne pa tudi tega, kako ga narediti. To je velika napaka.«

»Želel je postaviti program in začel vabiti režiserje z akademije, da bi sodelovali z nami scenaristi. Takrat smo začeli bolj resno pisati scenarije.«

»Čutim odgovornost, da njegova glasba ne konča na smetišču, da je dostopna tistim, ki jo želijo uporabljati.«

»Vsem se nam je zdelo, da delamo nekaj grozno pomembnega, in da moramo dati vse od sebe. S tem smo nadomeščali znanje.«

»Žalostno je, kako aktualen je ta film. Polno je stvari, ki sem jih že pozabila, a sem se ob ogledu filma takoj spomnila imen in stikov z ljudmi.«

»Razkošja pa ti tvoje več kot štiridesetletno pisateljevanje ni prineslo«

»Posrečena prispodoba sveta, v katerem smo živeli in še vedno prebivamo.«

»Pisanje predstavlja globoko osebni in zelo intimni premislek o temi, ki je med vsemi pogoji človeškega bivanja najbolj univerzalna.«

»To pa je za družbo pogubno.«

»Društvo slovenskih režiserjev ji zato s spoštovanjem dodeljuje častno članstvo.«